Bostjanova daljnevzhodna odisejada...

Hello everybody!

I am back !!! It’s been a long time since my last update – my computer doesn’t open this web page anymore. I am uploading this from my home home PC.

So what has happened in the past few months since September ?– After leaving Japan a great holiday back home – lots of traditional customs like grape picking and wine making. Did fit in a regular spot of golf too. October was when reality hits home  with full on teaching back in Glasgow. After being so well recharged I’ve thoroughly enjoyed it this semester. In November an extended weekend to Paris to see what all the hype is about. And to catch up with all my Japanese friends that have all been there already. It is alright but Ljubljana is prettier. Have a look at photos on facebook.

The main event for this autumn was my belated b’day gift to myself – a week in Peru and hike up the Inka trail to the lost city of the ancients – Machu Pichu. That was really wonderful. Scary somewhat with all the security warnings about Peru on the net. But once there – after a veeery long flight – Cusco was clean, charming and well looked after tourists. And better they do so with us being the third most important national income. Cusco or more correctly Q’osko was the Inka capital and hence center of the Inka world. Had a pleasure to spend a couple of days there before heading out on the four day hike. There are lots and lots of temples in ruins and well looked after churches to see in and around Cusco. The bit I liked about churches is how they incorporated the local custom in the ideology of Christianity – something we do not see in Europe. People are friendly and somehat too pushy with the tit'tat. Lots of good places to eat and have fun. Everything is soo cheap too. Good place for a few days stop over. 

The Inka trail – km 82 (Piskakucho) – km104 (Machu Pichu).

The four day hike in a small group, camping in tents under the stars (and clouds), imaginative food, knowledgeable guides and lots of new friends are undoubtedly the highlights of the trip. It is one of the top activities I’ve done this year and fittingly right at the end.  The trail consists of three days of intense walking up and down some very steep mountains, passing over 4200 m in altitude and descending over 1300m in one afternoon ALL ON STEPS.  This is heavy on lungs (for oxygen) and knees. But the reward – first Wanyawayna and soon after MachuPichu are just amazing. The vastness of the complexes, the labour put in making all those terrace, the unbelievable perfect stone masonry is just gobsmacking. And all that hundredths of years ago with very primitive tooling.  And if the three days 40 km trek is not enough, there is the climb up WaynaPichu to top it off. See the photos!!!.

Big hello to all my new friends and acquaintances – Sam was just as wicked in a good way so we hit it off right away. Hernan our resident pilot gave us a scare half way up the pass on day 2. And of course Brigitte and Annalisa- once they got going they could have done the trail backwards again. Take care now girls and enjoy your hols in Brazil, u lucky u !!! 

I am now also on facebook. Look me up. Should be only one bos around.  J

Hughs to all,

Bos.

xxx

Ja zalostni so to dnevi v nasi mali hiski… danes je najlepsa punca odsla domov v Korejo… se jaz sem imel sozne oci ko sem se poslovil...cez tri tedne pa druga najlepsa oseba (jaz jaz jaz jaz …J ) odhaja…  Res  komaj da si kdo omisli kaksno BBQ zabavo, kakrsno smo si mi vceraj in danes…

Sem pravkar prisel se z ene (nenapovedane) BBQ zabave in sem dovolj dobre volje, da ne bom zopet klevetal moje ljube gostitelje. So pac drugacni ljudje z drugacnimi navadami. Omenil bom samo, da se je moje pricakovanje uresnicilo ... ko smo vceraj sli v trgovino po nakup zelenjave in mesa so res steli kolko paprik sem dal v vozicek. Grrr.

Lokacija je bla super, a na 2 km dolgi plazi nekoliko odmaknjena tako da nas kar nekaj ljudi ni naslo. No 15 se jih je le nabralo do zakljucka. In ceprav sem jih govoru, da ni dovolj hrane za 22 ljudi, sem imel na koncu prav – komaj jo je blo dovolj za 15.  Zabava kot zabava ... malo kuhal, malo jedli, malo metali frizbi in nabijali zogo... pa zopet jedli itd.

Sem pripravil tud balkansko specialiteto – cevapcice – ki so navkljub premali slanosti mimogrede poniknili....  Japoncem so se zelo dopadli.

Zabavo smo uradno  zakljucli ob 8 zvecer z ognjemetom (neurando pa od 2 zjutraj)... Japonci precej obozujejo ognjemet in se da druzinski paket dobit kar poceni. Paket vsebuje rakete kot tudi zemeljske blescavke in baklje. Lepo (sugoi).  Rabis pa nekaj previdnosti pri priziganju netilnih vrvic... moj palec je danes hrustljavo pecen...

Zabavo sem koncal kot se spodobi ... s povabilom na naslednjo zabavo, danes dopoldne. Ta zabava je bla precej blizu mojmu domu, glih izven mesta v soteski ob potoku (deja vu na Sotno). Sem z veseljem ugotovu, da premorejo nekaj gaijinov in celo dve lustni punci z znanjem anglescine... Naucil sem se pa pri tej zabavi, da ni pametno tekmovat z americanom v eksanju piva.... A boljs taka izbraba preostale pijace kot zalivanje rozic (glej junijski blog).

Zajle cakam na klic, da gremo nabijat baseball, ce bo masayuki kupu kij in zogo v trgovini za 100 yenov (200 SIT) ... Zvecer pa seveda standard – keglanje in biljard tja do jutranjih ur. Jupi! Poletje se se ni koncalo v Hitachiju! Vsaj po vremenu sodec se se tud ne bo – se en teden se nam obeta 30+ stopinj. 

 Bos out... 

Ko'chiwa!

Najboljs da kar takoj napisem nekaj vtisov minulega vikenda... V petek sem imel vabljeno predavanje v Tsurugi (nad Kyotom, na obali) in seveda izkoristil in pognal honorar se na dvodnevnem lumpanju po Kyotu (ce sem ze tam... in verjetno tud zadnjic...). In se je splacalo... cudoviti spomini in izkusnje (ter tudi nekaj fotk).

Tsuruga je malo manjse of Hitachija – se eno bolj industrijsko mesto. V nasprotju s Hitachijem je vecina ljudi tam zaposlenih pri elektrodistributorjih. V okolici je kar 17 reaktorjev! Obiskal sem institut za jedrsko varnost, ki ga je ustanovilo tamkajsnje elektro podjetje. Ko mi je gostitelj razkazal moderno opremljen laboratorij, me je tudi zamikala njegova ponudba za nekajletno sluzbo. A kaj hudica, ko brez japonscine v tistem koncu ne gre (sem ugotovu naslednji dan), pa tud se nocem postat robot. Lastnica lokalne gostilne je bla prav zanimiva... neprestano me je obletavala in bojda dajala komplimente in se opravicevala ker njene hcerke pa dans ni doma... okey whatever, sej (danes) nisem na zenitnem pohodu...  

Tsuruga je znana po Kehi svetiscu pred katerim so ene izmed najvisjih vrat (O-Torii) ter po muzeju s karnevalskimi splavi (kot bi lahko prevedel). To so v bistvu okraseni vozicki z raznimi motivi minulega (samurajskega) zivljenja, vkljuzno z 2/3 figurami ljudi. Ponavadi so posveceni kaksni od bogov/inj.Na dan festivala vozicke vlece lokalna otrocad (tja do 15 leta) po ulicah.  Fotke niso bile dovoljene v muzeju, je pa bil zanimiv vpogled v kulturo tistega konca.   

Sredi dneva pa na klimatiziran vlak za enourno voznjo do Kyota. Tokrat mi je Kevin (moj avstralski tusticni agent) nasel zelo dobro sobo v Aranvert hotelu sredi Kyota. Se tolk bolj se mi je dopadlo, ker je hotel imel svoj onsen (vrsta jakuzija). Sem ga seveda izkoristu zvecer in naslednje jutro....onsen je pac znacilnost Japonske in ga je treba izkusit – v tem tednu je to bilo ze celo tretjic. Povrhu sem zacel se z yukato po hotelu strasit (onsen je bil nekaj nadstropij nad mojim, yukata te pa seveda pricaka v sobi) – se sedaj ob koncu resda vzivljam v lokalno kulturo. Ceprav sem iz vecih razlogov upocasnil z ucenjem jezika, me veseli, da sem prav samozavestno uporabljal tisto preostalo znanje – vkljucno s priklanjanjem, ki mi v Hitachiju nekako ne gre od hrbta.   

V temle obisku Kyota, sredi poletja v ubitacni vrocini, sem se trudil izogibat ze obiskanih turisticnih magnetov ter betonske dzungle ter poiskat nove se neodkrite koticke. Soboto zvecer sem imel v planu ogled tradicionalnega ribarjenja s kormorani v Arashiyami, pred tem sem pa zapravljal cas s sprehodom po bambusovem gozdu in s panoramsko voznjo z vlakom skozi Arashiyama sotesko (malce vecja od sotne ) do Sagana. Ribarjenje s kormorani zgleda tako, da pticu zavezejo zanko okoli vratu da ribe ne more pogoltnit. Ko se zveceri, jih ena pol ducata nalozijo na coln. Na eni strani colna zakurijo ogenj. Svetloba privlaci ribe, ki jih kormorani lovijo. In ko jo dobi, ga spreten ribic potegne v coln in mu jo zgrabi iz kljuna. Pa so bili kar uspesni. Ta tradicionalna metoda ribarjenja se v tem koncu izvaja ze prek 1000 let in je seveda poletna atrakcija. Za ogled od blizu imas na voljo recne colne, od oglednih za 20 ljudi, do taksnih kjer ti geishe servirajo vecerjo (seveda za 10x cene, 4 gosti). Zanimivo in zelo romanticno...poletni zvecer, cricki pojejo, ob svetlobi lantern in bakel lagodno krizaris po mirni (zajezeni) reki.  Na temo romanticnosti: Nasproti mene je sedel mlad porocen par (tokrat  vem, ker je tip nosil prstan!).  In se celo uro in pol se z rokami nista dotaknila! Joj joj joj Japonci in vas odpor do blizine soljudi ! 

Tak, malica je mimo... kje smo ostali... aha, soboto smo obdelali. Se nekaj besed o nedelji – rekel sem si, da imam najvecjo moznost srecat gejshe, ce se zmigam dosti zgodaj v Gion (predel mesta). In trud se mi je poplacal (glej fotke). V okolici Kodaiji templa sem naletel na dve punci, malce kasnej pa se na skupino treh. Poleg teh sem srecal tudi menihe, ki so hodli po ulicah in molili. Kewl!  Dober izkupicek!

Ob taksnem lutanju sem naenkrat zagledal 24 metrski kip bude (ryozen kwanon). Okey zanimivo in vredno blizjega pogleda. Ta kipec je bil postavljen v spomin padlim med drugo svetnovno vojno. Za 200 jenov kupim kadilo in pomolim v svetiscu.

 V bliznji sosescnini (v Kyotu sploh ne rabis iti dalec, da naletis zopet na nek verski objekt) pa v Yasaka svetiscu naletim na Shinto porocno ceremonijo. Vsaj sodec po njihovih dejanjih.  Pri 35ih stopinjah nisem dolgo vztrajal. Tisti kos, ki sem ga spremljal, je pa sel priblizno takole.. v enem kotu je mlajsi duhovnik bral in oznanjal kaj se dogaja. Ob oltarju sta stala mladoporocenca v svojih najboljsih kimonih. Njiju so servirale dve redovici (ja v Shinto veri imas oba spola zastopana), ob strani sta pa stala se dva starejsa duhovnika. Po skupnem pitju pijace iz simbolnega keliha, je zenin potegnil ven en papir in prebral, kar bi jaz sklepal da njegovo zaobljubo. Zenska nima kaj dosti besede, zato tudi ni nic rekla. Potem je starejsi duhovnik stopil do oltarja in nekaj govoril, nakar sem jaz odnesel pete v senco.

Za preostanek dneva sem se pa odlocil obiskat lisicje svetisce, o katerem sem ze bral. Polno ime te zadevice je Fushimi Inari-Taisha Shrine. (inari = lisica, inu = pes, neko = macka, mimogrede v informacijo)), in je posveceno boginji lisic.  Za obicajnimi objekti stojijo kar velka O-Torii, za njimi pa se zacne vzpon v hrib. Zanimivost te poti je, da je cisto celo pot do vrha obokana z O-Torii-ji. Cesa taksnega se nisem videl. Pot je precej strma (ker so pac cisto vsi hribi zelo strmi), a v senci  drevja vseeno bolj pametna izbira kot zevat v betonski dzungli. Ob poti imajo precej malih svetisc (mi bi jim rekli kapelice), kjer ljudje pomolijo in nadaljujejo pot naprej. Oblika romanja. Lep spregod, zanimiva izkusnja, dober razgled z vrha, draga pijaca, a okusen sladoled, bi lahko strnil vtis tega romanja.

Popoldne pa do Kyoto postaje in na moj leteci vlak nazaj domov.... Bom pogresal Kyoto. Ceprav moderno in ogromno je eno redkih mest, kjer v obrobju lahko vidis in skorajda izkusis tradicionalno kulturo v zivo, s svojimi ocmi in cutili. Zame je Japonska udejanjena v Kyotu. In ce bi imel moznost obiska zgolj enega kraja, bi to bilo to.     

Be good!

Bos.

Pogumna izjava, ki jo bom upravicil s temle argumentom.

Japonska kultura obelezi za norca vsakega, ki ni nikoli ali vec kot enkrat opravil vzpon na najvisjo goro Japonske- Fuji-san. Z mojim vzponom ta torek sem torej uspesno opravil ta test in si pridobil gornjo kvalifikacijo! Jupi!!!!!

Ideja o vzponu na Fuji san se je porodila sredi julija tudi z namenom spravit eno manekenko vztran od obicajnega kolegja. No mi je vrnila kosarico (kak naj bi vedel da je hudic ze porocen?!?!, ce se vedno sama druzi z nami in ne nosi nobenega obelezja!).  Na koncu sem ta ponedeljek krenil na pot z dvema sostanovalcema- Masayukijem (enga japonca pac mors met zraven) in Ilyo, edini preostali belec v mojem domu.   Do Shinjuku postaje v Tokyu smo se morali sami znajti. Od tam naprej nas je pa agencija popeljala do pete postaje na Kawaguchiko poti. Potem zopet sami do vrha in dol. Ista agencija nas je naslednji dan popeljala tudi v savno in nazaj v Tokyo. Vse skupaj za 6000 jenov je poceni...

Kako izgleda vzpon na najvisji vrh 3775.5 m se mogoce vprasas? Al pa tud ne... povedal ti bom (in si bom) vseeno.

Do vrha vodijo 4 poti, vsaka vec al manj s svoje strani gore (specega vulkana). Odvisno od poti se vzpon zacne nekje na sredi gore, pri nadmorski visini okoli 2000m.  Mi smo izbrali sredno tezavno Kawaguchikoguchi pot, ki se zacne pri 2305m (pravaprav 20 metrov nizje, ker gres najprej dober del poti navzdol!). Pot je na vzghodni strani gore in je zelo popularna za ogled soncnega vzhoda. Kako popularna si poglej v fotkah.! Seveda 99% ljudi hoce videt soncni vzhod zato vzpon v jutranjih urah ustvarja prave prometne zamaske na teh poteh. Mi smo tudi startali ob pol enajstih zvecer od 5 postaje, z namenom videt soncni vzhod naslednje jutro okol petih. Oprema: minimalna, a dovoljsna : naglavna lucka (zelo koristna!!) in oblacila in voda in hrana. Smo pogumno rekli, da bomo razkirali brez kisikovih piksen. Vreme je bilo odlicno ! Cudovito jasna noc – sem po mnogo mnogo letih zopet videl mlecno cesto !  Proti vrhu je zapihal mrzel veter, a k sreci ni bilo padavin. Naslednje jutro pa tudi cudovit soncen dan.

Kaksna je pot? Zelo strma! Pri dolzini poti okol 3 kilometre naredis visinsko razliko 1.5 kilometra. To prakticno pomeni zelo strm hrib. Tudi na fotkah se vidi kako strmo je pobocje vulkana  – okol 50 stopinjski naklon. Pot se zacne se s siroko posodrano vijugasto cesto, a kmalu prelevi v pot s precej stopnicami. Med 7. in 8. postajo pa imas pravo kozjo pot, kjer kar naravnost v  hrib plezas po skalah in naravnih stopnicah. Po 8. postaji pa zopet strma vijugasta pot, ki se nikakor noce koncat...

Kako je potekal vzpon? Zame zanimivo.  Odkar pogresam reden trening, sem izgubil nekaj moci v quadricepcih – misicni skupini, ki jo najbolj rabis pri tem kozjem vzponu. A sem si rekel, kjer bo fiziologija zaskripala, se bom pa posluzil drugega preostanka moje bivse kariere – psihologije treninga. Pa ni bilo panike. Prvih tisoc metrov visinske razlike sem kose poti kar pretekel. Zlasti skalnat odsek med 7. in 8. postajo, kjer je dosti lazje kar preskakat skale. Bolj zanimivo se je pa zacelo v zadnjih 400 metrih. Zacensni s pomanjkanjem kisika... Sem moral prav zavedno globoko dihat  in tudi upocasnit vzpon blizje vzponu sotrpinov.  Tudi prehrana je bila pravilna – celo pot sem imel dovolj energije. Tudi zjutraj on 8smih, ko so soplezalci spali na vsakem voglu, nisem bil utrujen in bi se se se sel naprej. Se tisto piksno kafeja, ki sem jo tovoril gor, sem nato nesel celo pot nazaj v dolino, saj ni bilo potrebe (smeti pa na Fuji sanu ne puscas!).  K sreci me tudi ni doletela visinska bolezen (o kateri pisejo cisto v vsaki web strani).  Je pa prav zanimivo kako se  telo zmede na neobicajni visini. Med kratkimi intervali pocika, ce sem pozabil na dihanje, je postalo tako plitko in neredko, da me je telo kar streslo s sokom in fazo refleksnega  zelo globokega dihanja. In berem na netu da je to normalno za neaklimatizirane ljudi in zlasti ocitno med spanjem na visini.   

Guzva totalna! Od 8. postaje naprej smo imeli pogoste prometne zamaske, kjer se nisi po celo minuto premaknil, potem pa pocasi za nekaj korakov in zopet zastoj. Ceprav so poti vecinoma 2-3 metre siroke, je nekaj ozjih predelov in ti ob taksnem stevilu ljudi ustvarjajo prave zamaske. Nas je bilo zagotovo nekaj sto na poti proti vrhu….

Ceprav Fujisan ni obravnavan tako kot Triglav, da bi ga morali vsi domacini preplezat, vseeno dozivi znaten naval. In ker je uradno odprt za plezanje samo Julija in Avgusta in ker ima folk dopust sedajle, seveda sledi kar smo doziveli. Prevladovali so domacini, a kar dosti navala smo ustvarili tudi mi, gaijini.

A se je le splacalo – soncni vzhod  sem docakal tik pred vrhom, a z cudovitim razgledom. Kot vedno na celini, je tudi tokrat bilo nekaj meglic na obzorju, da nismo videli idealnega vzhoda iz morja. Precej dolgo se je drzala zarja, sonca pa ni in ni bilo. Nas pa v vetru zebe, da obrazne misice kar pomrznejo (nekaj stopinj nad nulo). A vendarle se je zgodilo in ko se je porod pricel, je sonce zelo hitro poskocilo izza obzorja.

Sem se tudi sprehodil okoli kraterja na najvisjo tocko (poleg vremenske opazovalnice). Veliko ljudi se je namrec takoj obrnilo nazaj v dolino ali pa zaspalo in se peklo v zelo mocnem gorskem socu.

Mimogrede – v tem obisku spoznavam same slabe lastnosti domacinov. Tokratna je bila njihova neflekibilnost. Na vrhu gore sem se v vsej guzvi razsel z Masayukijem in Ilyo.  In ker se po eni uri nismo nasli, je domacin sel ze policijo in resevalce klicat! Pa daj skulirajte se ze ! Nisem tak nevesc, da ne bi znal najti poti nazaj dol... smerokazi so bili tudi v anglescini, casa je bilo pa se prevec. Tipicna japonska togost – vse mora biti po planu, nobenega vsebinskega ali casovnega odstopanja niso sposobni akomodirat.

Podobna zgodba se je ponovila ze minuli teden – poleg dveh domacinov in Vietnamca sem v organizacijskem odboru za BBQ zabavo na Ose plazi prihodnji petek (vsi vabljeni!) Najprej s(m)o rabli eno uro, da s(m)o dolocili koliko grizljajej hrane bo lahko vsak pojedel! Se preostale lasi mi je pa dvignilo, ko sta zacela domacina 5 urno obdobje delit na pol urne bloke in dolocevat kaj bodo ljudje poceli v vsakem bloku!!! Sem tud pograbu tisto belezko in jo vrgu skoz okno... skulirajte se ze!

  Anyway degresiram v naslednjo avanturo ... poiscite jo pri vasem obicajnem internetnem ponudniku cez dva tedna! :-)

Take care,

Bos.