Bostjanova daljnevzhodna odisejada...

So what has happened in the past few months since September ?– After leaving Japan a great holiday back home – lots of traditional customs like grape picking and wine making. Did fit in a regular spot of golf too. October was when reality hits home with full on teaching back in Glasgow. After being so well recharged I’ve thoroughly enjoyed it this semester. In November an extended weekend to Paris to see what all the hype is about. And to catch up with all my Japanese friends that have all been there already. It is alright but Ljubljana is prettier. Have a look at photos on facebook.

The main event for this autumn was my belated b’day gift to myself – a week in Peru and hike up the Inka trail to the lost city of the ancients – Machu Pichu. That was really wonderful. Scary somewhat with all the security warnings about Peru on the net. But once there – after a veeery long flight – Cusco was clean, charming and well looked after tourists. And better they do so with us being the third most important national income. Cusco or more correctly Q’osko was the Inka capital and hence center of the Inka world. Had a pleasure to spend a couple of days there before heading out on the four day hike. There are lots and lots of temples in ruins and well looked after churches to see in and around Cusco. The bit I liked about churches is how they incorporated the local custom in the ideology of Christianity – something we do not see in Europe. People are friendly and somehat too pushy with the tit'tat. Lots of good places to eat and have fun. Everything is soo cheap too. Good place for a few days stop over.

The Inka trail – km 82 (Piskakucho) – km104 (Machu Pichu).

The four day hike in a small group, camping in tents under the stars (and clouds), imaginative food, knowledgeable guides and lots of new friends are undoubtedly the highlights of the trip. It is one of the top activities I’ve done this year and fittingly right at the end. The trail consists of three days of intense walking up and down some very steep mountains, passing over 4200 m in altitude and descending over 1300m in one afternoon ALL ON STEPS. This is heavy on lungs (for oxygen) and knees. But the reward – first Wanyawayna and soon after MachuPichu are just amazing. The vastness of the complexes, the labour put in making all those terrace, the unbelievable perfect stone masonry is just gobsmacking. And all that hundredths of years ago with very primitive tooling. And if the three days 40 km trek is not enough, there is the climb up WaynaPichu to top it off. See the photos!!!.

Big hello to all my new friends and acquaintances – Sam was just as wicked in a good way so we hit it off right away. Hernan our resident pilot gave us a scare half way up the pass on day 2. And of course Brigitte and Annalisa- once they got going they could have done the trail backwards again. Take care now girls and enjoy your hols in Brazil, u lucky u !!!

I am now also on facebook. Look me up. Should be only one bos around. J

Hughs to all,

Bos.

xxx

BBQ party!

Sat, 25 Aug 2007 09:10:18 GMT

Ja zalostni so to dnevi v nasi mali hiski… danes je najlepsa punca odsla domov v Korejo… se jaz sem imel sozne oci ko sem se poslovil...cez tri tedne pa druga najlepsa oseba (jaz jaz jaz jaz …J ) odhaja… Res komaj da si kdo omisli kaksno BBQ zabavo, kakrsno smo si mi vceraj in danes…

Sem pravkar prisel se z ene (nenapovedane) BBQ zabave in sem dovolj dobre volje, da ne bom zopet klevetal moje ljube gostitelje. So pac drugacni ljudje z drugacnimi navadami. Omenil bom samo, da se je moje pricakovanje uresnicilo ... ko smo vceraj sli v trgovino po nakup zelenjave in mesa so res steli kolko paprik sem dal v vozicek. Grrr.

Lokacija je bla super, a na 2 km dolgi plazi nekoliko odmaknjena tako da nas kar nekaj ljudi ni naslo. No 15 se jih je le nabralo do zakljucka. In ceprav sem jih govoru, da ni dovolj hrane za 22 ljudi, sem imel na koncu prav – komaj jo je blo dovolj za 15. Zabava kot zabava ... malo kuhal, malo jedli, malo metali frizbi in nabijali zogo... pa zopet jedli itd.

Sem pripravil tud balkansko specialiteto – cevapcice – ki so navkljub premali slanosti mimogrede poniknili.... Japoncem so se zelo dopadli.

Zabavo smo uradno zakljucli ob 8 zvecer z ognjemetom (neurando pa od 2 zjutraj)... Japonci precej obozujejo ognjemet in se da druzinski paket dobit kar poceni. Paket vsebuje rakete kot tudi zemeljske blescavke in baklje. Lepo (sugoi). Rabis pa nekaj previdnosti pri priziganju netilnih vrvic... moj palec je danes hrustljavo pecen...

Zabavo sem koncal kot se spodobi ... s povabilom na naslednjo zabavo, danes dopoldne. Ta zabava je bla precej blizu mojmu domu, glih izven mesta v soteski ob potoku (deja vu na Sotno). Sem z veseljem ugotovu, da premorejo nekaj gaijinov in celo dve lustni punci z znanjem anglescine... Naucil sem se pa pri tej zabavi, da ni pametno tekmovat z americanom v eksanju piva.... A boljs taka izbraba preostale pijace kot zalivanje rozic (glej junijski blog).

Zajle cakam na klic, da gremo nabijat baseball, ce bo masayuki kupu kij in zogo v trgovini za 100 yenov (200 SIT) ... Zvecer pa seveda standard – keglanje in biljard tja do jutranjih ur. Jupi! Poletje se se ni koncalo v Hitachiju! Vsaj po vremenu sodec se se tud ne bo – se en teden se nam obeta 30+ stopinj.

Bos out...

Izlet v Kansai (Tsuruga, Arashiyama, Kyoto)

Mon, 20 Aug 2007 10:41:57 GMT

Ko'chiwa!

Najboljs da kar takoj napisem nekaj vtisov minulega vikenda... V petek sem imel vabljeno predavanje v Tsurugi (nad Kyotom, na obali) in seveda izkoristil in pognal honorar se na dvodnevnem lumpanju po Kyotu (ce sem ze tam... in verjetno tud zadnjic...). In se je splacalo... cudoviti spomini in izkusnje (ter tudi nekaj fotk).

Tsuruga je malo manjse of Hitachija – se eno bolj industrijsko mesto. V nasprotju s Hitachijem je vecina ljudi tam zaposlenih pri elektrodistributorjih. V okolici je kar 17 reaktorjev! Obiskal sem institut za jedrsko varnost, ki ga je ustanovilo tamkajsnje elektro podjetje. Ko mi je gostitelj razkazal moderno opremljen laboratorij, me je tudi zamikala njegova ponudba za nekajletno sluzbo. A kaj hudica, ko brez japonscine v tistem koncu ne gre (sem ugotovu naslednji dan), pa tud se nocem postat robot. Lastnica lokalne gostilne je bla prav zanimiva... neprestano me je obletavala in bojda dajala komplimente in se opravicevala ker njene hcerke pa dans ni doma... okey whatever, sej (danes) nisem na zenitnem pohodu...

Tsuruga je znana po Kehi svetiscu pred katerim so ene izmed najvisjih vrat (O-Torii) ter po muzeju s karnevalskimi splavi (kot bi lahko prevedel). To so v bistvu okraseni vozicki z raznimi motivi minulega (samurajskega) zivljenja, vkljuzno z 2/3 figurami ljudi. Ponavadi so posveceni kaksni od bogov/inj.Na dan festivala vozicke vlece lokalna otrocad (tja do 15 leta) po ulicah. Fotke niso bile dovoljene v muzeju, je pa bil zanimiv vpogled v kulturo tistega konca.

Sredi dneva pa na klimatiziran vlak za enourno voznjo do Kyota. Tokrat mi je Kevin (moj avstralski tusticni agent) nasel zelo dobro sobo v Aranvert hotelu sredi Kyota. Se tolk bolj se mi je dopadlo, ker je hotel imel svoj onsen (vrsta jakuzija). Sem ga seveda izkoristu zvecer in naslednje jutro....onsen je pac znacilnost Japonske in ga je treba izkusit – v tem tednu je to bilo ze celo tretjic. Povrhu sem zacel se z yukato po hotelu strasit (onsen je bil nekaj nadstropij nad mojim, yukata te pa seveda pricaka v sobi) – se sedaj ob koncu resda vzivljam v lokalno kulturo. Ceprav sem iz vecih razlogov upocasnil z ucenjem jezika, me veseli, da sem prav samozavestno uporabljal tisto preostalo znanje – vkljucno s priklanjanjem, ki mi v Hitachiju nekako ne gre od hrbta.

V temle obisku Kyota, sredi poletja v ubitacni vrocini, sem se trudil izogibat ze obiskanih turisticnih magnetov ter betonske dzungle ter poiskat nove se neodkrite koticke. Soboto zvecer sem imel v planu ogled tradicionalnega ribarjenja s kormorani v Arashiyami, pred tem sem pa zapravljal cas s sprehodom po bambusovem gozdu in s panoramsko voznjo z vlakom skozi Arashiyama sotesko (malce vecja od sotne ) do Sagana. Ribarjenje s kormorani zgleda tako, da pticu zavezejo zanko okoli vratu da ribe ne more pogoltnit. Ko se zveceri, jih ena pol ducata nalozijo na coln. Na eni strani colna zakurijo ogenj. Svetloba privlaci ribe, ki jih kormorani lovijo. In ko jo dobi, ga spreten ribic potegne v coln in mu jo zgrabi iz kljuna. Pa so bili kar uspesni. Ta tradicionalna metoda ribarjenja se v tem koncu izvaja ze prek 1000 let in je seveda poletna atrakcija. Za ogled od blizu imas na voljo recne colne, od oglednih za 20 ljudi, do taksnih kjer ti geishe servirajo vecerjo (seveda za 10x cene, 4 gosti). Zanimivo in zelo romanticno...poletni zvecer, cricki pojejo, ob svetlobi lantern in bakel lagodno krizaris po mirni (zajezeni) reki. Na temo romanticnosti: Nasproti mene je sedel mlad porocen par (tokrat vem, ker je tip nosil prstan!). In se celo uro in pol se z rokami nista dotaknila! Joj joj joj Japonci in vas odpor do blizine soljudi !

Tak, malica je mimo... kje smo ostali... aha, soboto smo obdelali. Se nekaj besed o nedelji – rekel sem si, da imam najvecjo moznost srecat gejshe, ce se zmigam dosti zgodaj v Gion (predel mesta). In trud se mi je poplacal (glej fotke). V okolici Kodaiji templa sem naletel na dve punci, malce kasnej pa se na skupino treh. Poleg teh sem srecal tudi menihe, ki so hodli po ulicah in molili. Kewl! Dober izkupicek!

Ob taksnem lutanju sem naenkrat zagledal 24 metrski kip bude (ryozen kwanon). Okey zanimivo in vredno blizjega pogleda. Ta kipec je bil postavljen v spomin padlim med drugo svetnovno vojno. Za 200 jenov kupim kadilo in pomolim v svetiscu.

V bliznji sosescnini (v Kyotu sploh ne rabis iti dalec, da naletis zopet na nek verski objekt) pa v Yasaka svetiscu naletim na Shinto porocno ceremonijo. Vsaj sodec po njihovih dejanjih. Pri 35ih stopinjah nisem dolgo vztrajal. Tisti kos, ki sem ga spremljal, je pa sel priblizno takole.. v enem kotu je mlajsi duhovnik bral in oznanjal kaj se dogaja. Ob oltarju sta stala mladoporocenca v svojih najboljsih kimonih. Njiju so servirale dve redovici (ja v Shinto veri imas oba spola zastopana), ob strani sta pa stala se dva starejsa duhovnika. Po skupnem pitju pijace iz simbolnega keliha, je zenin potegnil ven en papir in prebral, kar bi jaz sklepal da njegovo zaobljubo. Zenska nima kaj dosti besede, zato tudi ni nic rekla. Potem je starejsi duhovnik stopil do oltarja in nekaj govoril, nakar sem jaz odnesel pete v senco.

Za preostanek dneva sem se pa odlocil obiskat lisicje svetisce, o katerem sem ze bral. Polno ime te zadevice je Fushimi Inari-Taisha Shrine. (inari = lisica, inu = pes, neko = macka, mimogrede v informacijo)), in je posveceno boginji lisic. Za obicajnimi objekti stojijo kar velka O-Torii, za njimi pa se zacne vzpon v hrib. Zanimivost te poti je, da je cisto celo pot do vrha obokana z O-Torii-ji. Cesa taksnega se nisem videl. Pot je precej strma (ker so pac cisto vsi hribi zelo strmi), a v senci drevja vseeno bolj pametna izbira kot zevat v betonski dzungli. Ob poti imajo precej malih svetisc (mi bi jim rekli kapelice), kjer ljudje pomolijo in nadaljujejo pot naprej. Oblika romanja. Lep spregod, zanimiva izkusnja, dober razgled z vrha, draga pijaca, a okusen sladoled, bi lahko strnil vtis tega romanja.

Popoldne pa do Kyoto postaje in na moj leteci vlak nazaj domov.... Bom pogresal Kyoto. Ceprav moderno in ogromno je eno redkih mest, kjer v obrobju lahko vidis in skorajda izkusis tradicionalno kulturo v zivo, s svojimi ocmi in cutili. Zame je Japonska udejanjena v Kyotu. In ce bi imel moznost obiska zgolj enega kraja, bi to bilo to.

Be good!

Bos.

Nisem vec norec !!!

Wed, 15 Aug 2007 06:22:57 GMT

Pogumna izjava, ki jo bom upravicil s temle argumentom.

Japonska kultura obelezi za norca vsakega, ki ni nikoli ali vec kot enkrat opravil vzpon na najvisjo goro Japonske- Fuji-san. Z mojim vzponom ta torek sem torej uspesno opravil ta test in si pridobil gornjo kvalifikacijo! Jupi!!!!!

Ideja o vzponu na Fuji san se je porodila sredi julija tudi z namenom spravit eno manekenko vztran od obicajnega kolegja. No mi je vrnila kosarico (kak naj bi vedel da je hudic ze porocen?!?!, ce se vedno sama druzi z nami in ne nosi nobenega obelezja!). Na koncu sem ta ponedeljek krenil na pot z dvema sostanovalcema- Masayukijem (enga japonca pac mors met zraven) in Ilyo, edini preostali belec v mojem domu. Do Shinjuku postaje v Tokyu smo se morali sami znajti. Od tam naprej nas je pa agencija popeljala do pete postaje na Kawaguchiko poti. Potem zopet sami do vrha in dol. Ista agencija nas je naslednji dan popeljala tudi v savno in nazaj v Tokyo. Vse skupaj za 6000 jenov je poceni...

Kako izgleda vzpon na najvisji vrh 3775.5 m se mogoce vprasas? Al pa tud ne... povedal ti bom (in si bom) vseeno.

Do vrha vodijo 4 poti, vsaka vec al manj s svoje strani gore (specega vulkana). Odvisno od poti se vzpon zacne nekje na sredi gore, pri nadmorski visini okoli 2000m. Mi smo izbrali sredno tezavno Kawaguchikoguchi pot, ki se zacne pri 2305m (pravaprav 20 metrov nizje, ker gres najprej dober del poti navzdol!). Pot je na vzghodni strani gore in je zelo popularna za ogled soncnega vzhoda. Kako popularna si poglej v fotkah.! Seveda 99% ljudi hoce videt soncni vzhod zato vzpon v jutranjih urah ustvarja prave prometne zamaske na teh poteh. Mi smo tudi startali ob pol enajstih zvecer od 5 postaje, z namenom videt soncni vzhod naslednje jutro okol petih. Oprema: minimalna, a dovoljsna : naglavna lucka (zelo koristna!!) in oblacila in voda in hrana. Smo pogumno rekli, da bomo razkirali brez kisikovih piksen. Vreme je bilo odlicno ! Cudovito jasna noc – sem po mnogo mnogo letih zopet videl mlecno cesto ! Proti vrhu je zapihal mrzel veter, a k sreci ni bilo padavin. Naslednje jutro pa tudi cudovit soncen dan.

Kaksna je pot? Zelo strma! Pri dolzini poti okol 3 kilometre naredis visinsko razliko 1.5 kilometra. To prakticno pomeni zelo strm hrib. Tudi na fotkah se vidi kako strmo je pobocje vulkana – okol 50 stopinjski naklon. Pot se zacne se s siroko posodrano vijugasto cesto, a kmalu prelevi v pot s precej stopnicami. Med 7. in 8. postajo pa imas pravo kozjo pot, kjer kar naravnost v hrib plezas po skalah in naravnih stopnicah. Po 8. postaji pa zopet strma vijugasta pot, ki se nikakor noce koncat...

Kako je potekal vzpon? Zame zanimivo. Odkar pogresam reden trening, sem izgubil nekaj moci v quadricepcih – misicni skupini, ki jo najbolj rabis pri tem kozjem vzponu. A sem si rekel, kjer bo fiziologija zaskripala, se bom pa posluzil drugega preostanka moje bivse kariere – psihologije treninga. Pa ni bilo panike. Prvih tisoc metrov visinske razlike sem kose poti kar pretekel. Zlasti skalnat odsek med 7. in 8. postajo, kjer je dosti lazje kar preskakat skale. Bolj zanimivo se je pa zacelo v zadnjih 400 metrih. Zacensni s pomanjkanjem kisika... Sem moral prav zavedno globoko dihat in tudi upocasnit vzpon blizje vzponu sotrpinov. Tudi prehrana je bila pravilna – celo pot sem imel dovolj energije. Tudi zjutraj on 8smih, ko so soplezalci spali na vsakem voglu, nisem bil utrujen in bi se se se sel naprej. Se tisto piksno kafeja, ki sem jo tovoril gor, sem nato nesel celo pot nazaj v dolino, saj ni bilo potrebe (smeti pa na Fuji sanu ne puscas!). K sreci me tudi ni doletela visinska bolezen (o kateri pisejo cisto v vsaki web strani). Je pa prav zanimivo kako se telo zmede na neobicajni visini. Med kratkimi intervali pocika, ce sem pozabil na dihanje, je postalo tako plitko in neredko, da me je telo kar streslo s sokom in fazo refleksnega zelo globokega dihanja. In berem na netu da je to normalno za neaklimatizirane ljudi in zlasti ocitno med spanjem na visini.

Guzva totalna! Od 8. postaje naprej smo imeli pogoste prometne zamaske, kjer se nisi po celo minuto premaknil, potem pa pocasi za nekaj korakov in zopet zastoj. Ceprav so poti vecinoma 2-3 metre siroke, je nekaj ozjih predelov in ti ob taksnem stevilu ljudi ustvarjajo prave zamaske. Nas je bilo zagotovo nekaj sto na poti proti vrhu….

Ceprav Fujisan ni obravnavan tako kot Triglav, da bi ga morali vsi domacini preplezat, vseeno dozivi znaten naval. In ker je uradno odprt za plezanje samo Julija in Avgusta in ker ima folk dopust sedajle, seveda sledi kar smo doziveli. Prevladovali so domacini, a kar dosti navala smo ustvarili tudi mi, gaijini.

A se je le splacalo – soncni vzhod sem docakal tik pred vrhom, a z cudovitim razgledom. Kot vedno na celini, je tudi tokrat bilo nekaj meglic na obzorju, da nismo videli idealnega vzhoda iz morja. Precej dolgo se je drzala zarja, sonca pa ni in ni bilo. Nas pa v vetru zebe, da obrazne misice kar pomrznejo (nekaj stopinj nad nulo). A vendarle se je zgodilo in ko se je porod pricel, je sonce zelo hitro poskocilo izza obzorja.

Sem se tudi sprehodil okoli kraterja na najvisjo tocko (poleg vremenske opazovalnice). Veliko ljudi se je namrec takoj obrnilo nazaj v dolino ali pa zaspalo in se peklo v zelo mocnem gorskem socu.

Mimogrede – v tem obisku spoznavam same slabe lastnosti domacinov. Tokratna je bila njihova neflekibilnost. Na vrhu gore sem se v vsej guzvi razsel z Masayukijem in Ilyo. In ker se po eni uri nismo nasli, je domacin sel ze policijo in resevalce klicat! Pa daj skulirajte se ze ! Nisem tak nevesc, da ne bi znal najti poti nazaj dol... smerokazi so bili tudi v anglescini, casa je bilo pa se prevec. Tipicna japonska togost – vse mora biti po planu, nobenega vsebinskega ali casovnega odstopanja niso sposobni akomodirat.

Podobna zgodba se je ponovila ze minuli teden – poleg dveh domacinov in Vietnamca sem v organizacijskem odboru za BBQ zabavo na Ose plazi prihodnji petek (vsi vabljeni!) Najprej s(m)o rabli eno uro, da s(m)o dolocili koliko grizljajej hrane bo lahko vsak pojedel! Se preostale lasi mi je pa dvignilo, ko sta zacela domacina 5 urno obdobje delit na pol urne bloke in dolocevat kaj bodo ljudje poceli v vsakem bloku!!! Sem tud pograbu tisto belezko in jo vrgu skoz okno... skulirajte se ze!

Anyway degresiram v naslednjo avanturo ... poiscite jo pri vasem obicajnem internetnem ponudniku cez dva tedna! :-)

Take care,

Bos.

Poletje v Hitachiju

Tue, 07 Aug 2007 13:07:56 GMT

Torej kaj se dogaja v poletnem Hitachiju?

Vrocina prav po pasje pritiska (35 cez dan, nekaj pod trideset cez noc) in to se bo nadaljevalo do konc meseca. Otroc imajo pocitnice. Kar precej punc je zamenjalo solske uniforme za yukate (letni kimono) – vsaj dajo kraju obcutek, da smo res na Japonski. Ob weekending imamo ognjemete (japonska verzija) ter kaksno tradicionalno prireditev. Ljudje so v pricakovanju letnega dopusta pricensi prihodnji teden, ki bo sovpadel z Obon dnevi (spomin na mrtve).

V soboto smo ob ne tako bliznji obali (Kawarago) imeli ognjemet. Pol urni in se kar zanimiv z nekaj novimi raketami (po ucinku in intenzivnosti). Pogresal sem glasbo in koordinacijo svetlobnih z zvocnimi effekti, kot to imamo v Glasgowu. Lahko bi tud imeli bolj karnevalsko vzdusje, tako smo pa ob 8.10 potiho ze odsli s prizorisca.

Anyway jaz in se dva kolega iz studenta smo nadaljevali s keglanjem in biljardom pozno v noc. Po totalnem sesutju dveh francozov pred Teksasom mi je po dveh tednih lenarjenja biljardna forma nekoliko upadla. Zdaj zopet intenzivno vadim. Nasprotno bi lahko rekel za kegljasko formo – po obetavnem prvem veceru, sem dozivel nepricakovan upad. Sedaj sistematicno pristopam tudi k temu sportu, da osvojim pravo formo. In “striki” tud prihajajo...

V nedeljo je bliznja osnovna sola organizirala festival tradicionalne glasbe in plesa.Glasba je bila precej ponovljiva in hipnoticna. Pleasen korake sem pa se celo jaz osvojil, tak da ze ne morejo bit tezki. Glej slikce na to temo. Sredi festivala se je utrgal oblak in nas odplaknil. So se bogovi razjezili, ker sem se kot edini belec vturil v njihovo tradicijo. In seveda zopet bil znamenitost lokalni djeci...pocasi se me bodo ze navelicali.

V ponedeljke zjutraj pa me ze navsezgodaj (ok ob 10 ih) pricaka email povabilo od kolega, da gredo igrat golf ob enajstih. Po precej dolgem cakanju na priloznost me pa res ni bilo treba dvakrat prosit [– dobra stran akademskega zivljenja je vsaj ta, da sem svoj sef in si lahko vzamem prosto po zelji...]. Ne bom omenjal kolrat smo se zgubili preden smo nasli nase igrisce – GPS je res koristna zadevica (ki je nismo imeli, pa tud klime ne!). Smo med iskanjem zavili v Ibaraki country club, kjer je ze pogled na vozni park obiskovalcev nam dal vedet, da smo naredili napacen ovinek. Upravnik nas je tud (6 gaijinov v razmajanem kombiju) po hitrem postopku odslovil. Med direktorji podjetij pa res nimamo kaj iskat.

Nas koncno najden Boukai golf course sploh ni bil slab glede na ceno (30 EUR/pol dneva). 9 lukenj, precej par 4 in par 5. In seveda veselica zelo hitrega ucenja igre golfa. Ena stvar je gledat profesionlace na TV, ki so sposobni zadet tarco velikosti kroznika na 100 metrov, druga realnost smo pa bili mi - pet novincev in nas voznik, ki je prav blestel med nami. Pa tud ni tako hudo – vse je v tehniki. Razen Tee udarcev je moc dosti manj pomembna. To se tolko bolj velja na zelenici, bolj pristrizeni od sobne preproge, kjer se tako rahel dotik skotali zogco vec metrov (mimo luknje).

Anyway, put dneva je pripadal meni (profesinalni: 3 meterska zaukrivljena zogca v vzpetino, naredi zavoj in tocno v luknjo). Clive je pa razturaval s Tee udarci. Overall zmagovalec je pa seveda Dany, stari macek, ki si je celo rezultat pisal....

V retrospektivi si lahko recem, da sem nor, da se pri 35^o sredi soncnega dneva podim po zelenicah. Ampak ta igra je res adiktivna in vsak udarec je udarec blizje tistemu tapravemu...Bo treba zopet na zelenice.... Dobro novica je, da imamo ogromno golf igrisc na Skotski. Slaba pa vreme in pricakovano zaprtje podezelja vsled izbruhe nove epidemije...

Be good ya all!

Bos.

Texas

Wed, 01 Aug 2007 14:00:35 GMT

Halo!

Z veseljem javljam da sem prezivel cel teden dni Teksasa brez dodatnih lukenj!! Glede na zlato pravilo Teksasa: “najprej streljaj, nato vprasaj”, smatram to za znaten dosezek.

Ja celih 11 ur tja in 13 ur nazaj sem sedel v tlacni posodi, da sem resil Americanom se en problem povezan s tlacnimi posodami. J. In kot da to pozrtvovanje ni dovolj, nas v tranzitu v Chikagu drzijo med stirimi zidovi celi dve uri, ker jim je na imigraciji racunalniski sistem crknil. To bo verjento najslabsa moznost kjer lahko obticis – naprej ne mores, nazaj ne mores, trgovin nimas, wcjev nimas. Nicesar. In seveda nadzorujejo te ves cas ko kriminalce v kaznilnicah. Ah americani , prav luskano arogantni, brainwashani in polni sebe. Slovenski prevod se ne slisi dobro – original je bolj smiseln: full of themselves. To je moja ze nekajletna skovanka, ki jih kar dobro opise. Vzami primer letala: preden se posedejo naredijo pravi kraval, se arogantno in egoisticno obnasajo kot da so center sveta in zapicijo v vsako podrobnost. Ce slucajno nekaj na njihovem sedezu ni enako sosednjemu postrezku se ze pritozujejo. Ne poslusajo obvestil, potem pa neumno sprasujejo in nadlegujejo sosede in stewardese in so zmedeni ko petletni otroci. Aja po novem se stewardese imenujejo flight experience managers. Whatever. Opazam tudi ze nekaj let na ameriskih letalskih druzbah imas same stare mame. Resno, mlajse od 50 let na letalu ni !! O kaki 20 letni punci (ala ryanair) ni govora. Verjetno je to posledica dogovora med njihovim sindikatom in obub ozano letalsko industrijo, da jih ne smejo odpuscat, potem jih pac iz pisarn premestijo na letala. To pa je shit job… dobesedno. Po 10 urah v zaprtem prostoru z nekaj 100 ljudmi so vonjave konkretne…

Anyway, sem vesel da sem ujel vsa letala in nisem imel se vec problemov kot moji britanski kolegi, ki so v Chikagu morali celo prenocit (v nedeljo je sistem padel za celih 6 ur!!! ).

San Antonio deluje precej starinsko in obubozano mesto. Se sam center je tak tak. V sedemdesetih letih so menda imeli svetovni kongress in takrat so precej investirali v turisticno podobo mesta. Takrat so tudi naredili Riverwalk. Od takrat pa zgleda da gre vse navzdol. San antonio je znan po Alamu, kjer si je Teksas priboril svojo neodvisnost 1836 leta. Ta Alamo je sedaj cisto v srediscu mesta, ki je zraslo okoli njega. Poleg alama imas se riverwalk. Pa se nekaj misijonov. To je pa tudi vse. Ri9verwalk je umetno speljan bliznji potok v kanal, ki se vijuga skozi center mesta. Po kanalu vozijo barke turiste, ob kanalu imas pa ogromno izbiro kaficev in restavracij. Se kar prijetno v poletni vrocini.

Vreme je bilo zelo zelo slabo. Naj bi imeli soncnih 30+ stopinj, je pa vecino casa konkretno lilo. Toliko da sa bile ceste poplavljene. Zelo neobicajno vreme za ta letni cas in kraj. Ker o Kyotovem protokolu se slisat nocejo pac naj pojedo kar so si skuhali...

Po konferenci sem kot obicajno tudi tokrat najel avto in sel okrog. Po letu dni od mojega zadnje voznje je bila novost GPS sistem, ki ga tudi ze poceni agencije ponujajo. Za doplacilo seveda, saj se v ameriki vse placa. GPS je koristna zadeva ce ves naslov destinacije. Ce ga pa ne ves, se pa moras znajti. Sem sel v Houston v Nasin kompleks in moj precudoviti gps ga ni najdel v svoji bazi. Kolko Nas pa te je v Ameriki prosim??. Zamerim mu tud to da je neumen. Ceprav obstajata dva ring roada okrog Hustona me je ta vrag peljal skozi downtown, ker je pac interstate sel v downtown. Super izbira, ni kaj saj je downtown Hustona konkretna dzungla, s petimi prometnimi pasovi v eno smer polnimi avtomobilov in to sredi dneva! Kaj je sele ob roush hourju. Povrhu se je pa se vlilo, da nisem nic okoli videl. Res je pa tud da mi je Nadja2 (kot sem poimenoval to cudo ) delala zabavo z izjavami “ drive straight for 190 miles” in “ in 0.6 miles turn left”, nato pa kar gospodovalno tik pred ovinkom “ turn left now or else... “. Ja Nadja, zal moram napisat, da je tvoja sluzba outsoursana plasticni skatlici...

NASA je ogromen kompleks. Obiskovalcem je na voljo muzej/zabavisce za otroke ter dve vodeni turi – ena v halo, kjer se astronavti urijo za misije – druga pa na ogled zgodovinske mission kotrol sobe, od koder so usmerjali Apollo in ostala plovila tistega casa. Omembe vredno je, da na vsakem koraku vtepajo ljudem v glavo strah pred nevidnim sovraznikom. Tako smo kar dvakrat morali skozi letaliski varnostni sistem preden smo se sploh lahko vkrcali na tisti avtobus. V hali pa tud si lahko samo skozi balkonsko okno izza neprebojnega stekla pogledal na replike space shuttla in mednarodne vesoljske postaje. Totalno pretiravanje, ampak ce smo ze porusli nekaj stavb, da smo napihnili ta strah, ga pac moramo stalno negovat in vzdrzevat, a ne? Kot sem napisal v uvodniku, so tako precudovito paranoidni, da se jim kar ne morem nacudit in me zato vsako leto vlece nazaj.

Zacuda smo si lahko prav od blizu ogledali cisto tapravo Saturn V raketo, ki je ponesla Apollo program na luno. So jih naredili vec kot istrelili, tako da je ena v houstonu, druga pa na Cape Canaveralu v Floridi. In zadeva je OGROMNA! V namensko zgrajeni stavbi lezi na podstavku. Je bila nedavno obnovljena in izgleda se kar solidno. Cisto na vrhu pa imas kapsulo velikosti mini cooperja, kjer so trije astronavti ko sardine v skatlici preziveli nekajdnevni let tja in nazaj. Dobesedno so sedeli na sodu smodnika. In kar nekaj jih ni prislo nazaj. Seveda imajo njim posvecen spominski park ob katerem se je avtobus ustavil, predvajal govor ljubega voditelja ter seveda smo morali imeti minuto molka.

Sama pokrajina je zelo zelena. Sem pricakoval puscavo z ovni za crpanje nafte, a sem v trikotniku San antonio – Houston – Austin videl samo zelenje. Ob obali mehiskega zaliva je precej mocvirno. Celo tako da zivijo kot mostiscarji, s hisami na kolih. Okoli Austina in severneje pa postane gricevnato z obilico pasnikov in govedi. Aja obiskal sem tudi rodeo, kjer so nam demonstrirali kavbojske vescine: stag roping, wild horse riding, bull riding, stag wrestling, ter barrel riding za zenske.

Bodi dovolj na to temo. Poglej se fotke….

Bos.

Bi ze bil cas da se zopet oglasim a ne?

Fri, 29 Jun 2007 08:51:51 GMT

Bi ze bil cas da se zopet malce oglasim a ne?

Nic kaj pretresljivo novga povezaneg z Japonsko kulturo se ni zgodilo v minulih dveh tednih. Res je pa tudi da sem se malce ohladil pri navdusenju nad Japonsko kulturo vsled nekih osebnih problemov (guess which…).

Sredi junija sem prvic v zivljenju pri 30 stopninjah cisto tapravi krompir kopal …. Znanka iz Hitachija me je povabila na farmo svojega sefa, kjer so imeli ‘harvest party’ oz povedano po domace, zastonj delovno silo ki je preorala njivo krompirja. Za placilo smo si pa lahko nekaj krompircka spekli in svojo pijaco spili...

En japonski utrinek – kot cisto vse ostalo je tudi zabava natancno formiran dogodek z natancno dolocenim pricetkom in koncem. In se ena razlika – na zabavi (ali katerikoli drugi prireditvi) gostje prinesejo, postrezejo, pospravijo in odnesejo hrano in smeti s sabo! Smo prevec plocevink pijace in vode kupili in ker se je blizal cas odhoda, smo s pivom rozce zalivali, kajti plocevinke je pac treba reciklirat! Just different …

Se isti vecer sem po najklucju srecal prav zanimivo skupino native English speakerjev v enem pubu. So face … se tolk bolj po ponedeljkovi ucni uri japonscine, kjer se je izkazalo, da sem jaz – japonski bruc - ucil njih – stare bajte - japonscino, oni pa mene anglescino! Narobe svet!

Minuli teden sem tudi dozivel cisto tapravo japonsko cajanko (tea party), organizirano posebej zame. V bistvu se sestoji iz ogromno vljudnosti (tj, neprestanega priklanjanja ob vsakem gibu gostitelja) in malce pitja japnskega zelenega caja. Anyway zanimiva izkusnja – zal nic fotk.

Nocoj imamo v international student housu (mojem domku) tudi zabavo. V vabilu pise 6:30 start – 10.30: finish. In vem iz izkusenj da bom(d)o res priceti natanko ob 6:30 in natanko ob 10:30 tudi priceli s pospravljanjem in ciscenjem sobe, da jutri ne bo nobenih sledi. Saj lepo da je tako (v primerjavi s slovenskimi studentskimi domovi je to super odnos), vendar taka stroga natancnost ubije vzdusje in (p)osebnost dogodka.

Naslendji teden se grem potepat na juzno poloblo... Se javim zopet sredi Julija.

Vas gaijin,

BB.

Zahodni Honshu -

Wed, 13 Jun 2007 09:42:12 GMT

West Honshu : Osaka/Kobe/Himeji/Okayama/Hiroshima/Miyajima/Iwakuni

Se pred monsunskim obdobjem sem se minuli vikend potepal po zahodnem Honshuju in nadaljeval maja zaceto pot na zahod. Moj itinerary je vkljuceval vsa zgoraj nasteta mesta. Glej tudi slike v albumu.

Ne bom se razpisal o kronoloskih podrobnostih ampak samo nanizal nekaj kljucnih misli.

Osaka - Grad Osaka (Osaka jo) je tipicen primerek gradov zahodno od Osake. Tisti v Kyotu je bil bolj poletna residenca, medtem ko tile so sluzili za ubran prezivetja. Treba je pa tudi reci, da so vec al manj vsi gradovi novo grajeni po vojni in vecinoma zelezo-betonske konstrukcije. Izjema je Himeji grad, ki je v celoti zgrajen iz lesa. Himeji grad je verjetno najlepsi od vseh, saj na lep soncen dan zelo izstopa v svoji beli barvi v prelepem parku..

V Osaki sem si se ogledal tradicionlano lutkovno predstavo (Bunrake), od koder zal nimam fotk, a je bila zelo zanimiva kulturna izkusnja.

Kobe – mesto zahodnih priseljencev po 1868 odprtju mej. Precej zahodnih his in japonskih turistov, ki placujejo vstopnino za ogled. Ceprav me je malo mikalo pogledat kako verna je replika, pa le nisem tako firbcen, da bi placeval vstopnino za ogled LASTNE hise !.

Sicer je Kobe v mojem spominu bolj znan po silnem potresu leta ‘95. Dandanes je popolnoma obnovljen po tipicni japonski azurnosti in marljivosti. V spominskem parku v pristaniscu je en kos ohranjenega stanja po potresu – res je vse bilo uniceno. V petek dopoldne je tam mrgolelo ucencev, ki so imeli naravoslovni dan v Marine muzeju – z eno skupinico sem se tudi fotkal, saj so fantje bli kar zagredi govoriti anglesko.

Za mestom se razprostira lepa pohodniska pot, ki da lep pogled na mesto. Se boljsi razgled pa nudi gondola, ki popelje na vrh bliznjega hriba.

Naslednii dan – Himeji – ze opisan zgoraj. Nato pot naprej v Okayamo in se en grad. Ta je v celoti pobarvan crno, kar mu daje en kos znamenitosti. Sicer v Okayami ni kaj dosti za videt – se neo zelo velko moderno mesto V Okayami sem imel bazo ter popoldna se skozil v vas Kurashiki, ki velja za tradicionalno japonsko vas izpred 200 let. No vsaj en kos mesta vec al manj potrdi to trditev, ko odstejes tisoc in eno trgovinico s spominki...

V Nedeljo zjutraj pa desant na Hiroshimo – s “tapravim” shinkansenom (glej fotke) sem vpadel na popolnoma moderno mesto. V centru mesta imajo velik spominski park, vkljucno z edino ohranjeno stavbo, ki je prezivela pod epicenterom eksplozije in je simbol Hiroshime, V muzeju miru (peace museum) je pa bolje stopit s trdno emocionalno steno in dobrim zelodcem. Od modelov do slik in fotografij grozote po eksploziji se marsikomu obrne zelodec. Meni se je ta dan ravno ena leca strgala, pa je na trenutke se preostalo oko bilo prevec. Recimo prikaz od vrocine zvitih nohtov ali na marmor zapecena silute cloveka, ki je sedel na stopniscu banke tik pod epicentrom. Gorzljivo – obmocje 4 km v premeru popolnoma zravnano z zemljo – in to vse posledica enega cilindra 3 metre dolgega in pol metra v premeru (imajo kopijo tud v muzeju).

Po tej izkusnji je pa bil ze cajt pogledat nekaj bolj prijetnega – in ce si ze v Hiroshimi, je ogled ene izmed treh NAJ znamenitosti japonske – otok Miyajima – absolutni must. Izvzemsi turisticne trgovince je edina vas na otoku zelo tradicionalno Japonska. Kar naredi otok poseben je Itsukushima svetisce in seveda slavna vrata (O-Torii), ki ob plimi oba stojita na vodi. Res lepo za dozivet. Mi smo imeli polovicno plimo ob polmesecu, pa kljub temu je bilo zanimivo. In zvecer ob oseki se lahko sprehodis prav do njih.

Za zadnji peti dan sem pa skocil se do bliznjega mesta Iwakuni, ki je znan po pet-lokovnem mostu (na fotki so vidni stirje). Imajo se lep vrt z mnogo rozicami in posebnost – bele kace.

Teh pet dni je kar prehitro minilo iz ze sem v ponedeljek ‘letel’ s shinom nazaj v Tokyo in med ‘lepotice’ v ‘od boga pozabljenem’ Hitachi-shiju.

BB.

Kyoto & Nara Sightseeing trip

Mon, 28 May 2007 04:12:23 GMT

Back due to popular demand – report on Kyoto&Nara Sightseeing trip

Just before the golden week Ayako-san invited me to visit Nara during the Golden week. So indeed I’ve braved the hordes of tourists during that week and with some luck arranged my travel plans: From Wednesday 2^nd May 2 days in Kyoto, followed by Friday in Nara and return to base on Saturday.

Nara was the first capital of Japan in the 7^th and 8^th centuries AD. This coincided with a strong spread of Buddhism and Chinese influences into Japan. In many ways Nara remains a centrepiece of Buddhism in Japan. Kyoto was the capital for about a millennium – up to Edo period in 19^th Century, when capital was moved to Tokyo. See any decent guidebook for more details.

KYOTO

As a long standing administrative, spiritual and cultural capital, Kyoto has developed an impressive array of temples, shrines and places of historic and natural beauty. Of course I’ve visited all the hot properties: from Kiyomizu-dera temple perched into the hill, to the silver and golden pavilions and the Ryoanji stone garden. Discounting tourists, they are all tranquil and uniquely beautiful places for one to contemplate and spiritually enrich.

Kiyomizudera was the first temple I have visited and was impressed by the size of this and similar such temples. The organisation is more akin towards monasteries in catholic countries. With a refreshing sip of sacred water from the waterfall I said a few prayers and admired good views of the surrounding countryside and the city.

Ginkakuji has a very beautiful zen gardens. I was a bit disappointed by the state of the temple though which could use a lick of paint. Silver paint might do his name justice. J.

Following day sharply at 8.30 I’ve queued for the entrance to Nijo jo. Past the front fortification, a Japanese castle is completely different experience to anything the west can offer. Unlike high stone buildings with massive walls and barricaded doors, here i found another beautifully trimmed garden and a complex of adjacent wooden buildings. I was fortunate to have caught up with an English speaking guided tour that gave a lot more insight into the likely life in those days. Unmisable feature of the Nijo jo are its nightingale floors uniquely design to ensure noone walks in the building without making the noise (sounds like birds singing). The place may look fragile, but it’s various passive security measures (nightingale floor, hidden rooms with bodyguards, hierarchy of access to inner chambers, seating arrangements, etc) did provide security for the shogun.

As far as retirement homes go Kinkakuji tops the list in any country. On a beautiful sunny Thursday was really breathtakingly reflecting in the still lake. Ryoanji stone garden is best approached with a humble admiration of the spiritual enrichment achieved through simplicity (the zen philosophy). Worth the look nontheless – no chance of reflection on that day though. Very nice lake & nature outside too. An oasis of tranquillity in the middle of a totemo nigiyaku no machi.

NARA

So here it is… the famous trip to Nara. To be truthful to my initial impressions posted here in Slovene a few weeks ago, I shall say some words about the impressive Japanese hospitality first. How did I end up in Nara in the middle of a Golden week when all travel for foreigners is strongly discouraged?

It all started at a welcome party a couple of weeks before that. Amidst my friends and colleagues of Hitachi Ltd I met Ayako-san. Through the evening I’ve mentioned about going to Kyoto sometime. She immediately invited me for a GW visit when she’s home. Who could refuse such a kind invitation, which on top of all is coming from a beautiful lady ? J

And I must go further with compliments – Ayako-san has even devoted her entire day to me and involved her parents too. All that for someone you never met before until a couple of weeks ago and in the circumstance of only having 3 days holiday in half a year, yet spending 1/3 of that on this, is truly admirable and I am very grateful too. I regret to think in the western countries such hospitality would be hard to come by. [Further comment: after 7 weeks in Japan I can confirm this is not a one off event but people really are very nice and helpful to visitors].

Back to the sights: we meet at Takanohara station. Unlike more urban&industrial places you can tell you are heading for the place of historic importance by the merger of nature and efficient modern amenities – that’s a long way around saying the station surroundings were very beautiful – lots of bushes and flowers in fool bloom.

Our first port of call was Horyu-ji temple complex, dating way back into beginnings of time : ~ 7^th AD. Centrepiece here are the grand hall and 5 story pagoda housing Buddhist sculptures from the 7^th and 8^th AD. The 1000 years old wooden grand hall is looking to be in a good shape for another millennium. Of course we have admired many statues of Buddha and his associates, ranging in size from a pocket version to a grand couple of meter casting. Visiting Daihozo-den was most interesting to my hosts who have learned about various motifs from Buddhism at history lessons in school. The religion and history are after all very closely knit in Japan too. Much the same is in Europe with Christianity for example.

There is so much there to see, we could spend the whole day there. Nonetheless at noon we headed back into the city. A slight detour however did not help much and we soon got stuck in the city’s main street heading towards the Nara park. After half an hour of snail crawling we scientifically established it is faster to walk. Promptly so we disembarked with a quick arigato gozaimashta to Ayako-san parents and proceeded on foot to the Koen. [I hope they made it out of that jam OK.] On the way to the koen we grabbed a quick oyakodon in a typical Japanese eating place. Another enriching cultural experience to add to my list.

Koen was crawling with people which have on this day replaced all 1000+ sacred deer. Seriously, koen is known for its overfriendly (biting) deer but I couldn’t see more than a dozen all afternoon, usually being chased by small children.

Koen again is littered with places of interest. Our tour starting of course in the direction of Daibutsu-den. Easier said than done though – see the photos. To get there we had to use all our collision avoidance skills in this obstacle littered course. It was well worth the effort though: The house (den) itself is remarkable and the sight of the truly dai Buddha even more so. I did get a glimpse of a famous ‘hole of enlightenment’ on the left side of the statue too. Kodoma have had a field day there of course.

In the near vicinity of the Daibutsu we visited Ni-gatsu and San-gatsu temples, so named for the ceremonies held there in February and March. The next main attraction was the Kasuga Taisha a good few paces up the hill. The gravel path is set in a beautiful place of the koen and the views from the top are wonderfull too. At the temple complex I was surprised to see a female priests here! Given the role of women in society back than, this was unexpected. Of course I couldn’t resist without a photo amidst the famous stone lanterns too.

Ok this is now running long…. If you are still reading I’ll wrap up now. To at least slightly compensate for all the trouble I am causing I have invited Ayako san to a very nice Japanese/Chinese restaurant (well she suggested the place of course). Unique to it is their ‘add extra 10 years’ meal that was of course appropriate closure to the day – keep your diary free for our 100^th birthdays parties… J.

In conclusion I have had a very enjoyable time in Kyoto and Nara. Having someone to visit with, possibly a local person, of course enriches the experience, as is always the case.

Domo arigato gozaimashta to Ayako-san and her parents for all the efforts and trouble they have gone through for me.

And yes , I did see a life size geisha and a couple of meiko in the Gion district too.

Bostjan

(re-transcripted on 26^th May, nursing a tiger of a hangover ;-) )

Opozorilo !

Sun, 27 May 2007 10:40:44 GMT

Pred sklepanjem posla z Japonskim podjetjem se posvetujte z vasim lokalnim znancem o morebitnih posledica in stranskih ucinkih!

Hja… a ko naslednji dan krotis tigra je vsako zvonenje po toci prepozno. ‘Ugasni sonce’ je nekdo slavno izjavil po zalitju prve plosce Zmagotove hise, ce se prav spomnim. :-)

Kaj se je zgodilo se morebiti sprasujes? [dober populisticni uvod a ne?]

Po mesecu dni planiranja sem na dan mladosti obiskal Hitachi works - divizijo, ki proizvaja komponete za energetske sisteme. Masako-san me je povabila v njen dizajnerski biro, kjer sem imel vabljeno predavanje, hkrati pa si se ogledal konkretni engineering – izdelavo turbin za energetske sisteme. Delo je minilo v dobrem duhu. V proizvodni sem bil ko otrok v trgovini z igracami – to bi pogledal – kako pa ono naredite – iz cesa je ta lopatica... tisti hardcore engineering ki ga hudo pogresam....

Seveda je pripravila zelo podroben urnik dela in – zanimivo & pricakovano – so se tudi do minute natancno drzali tega urnika. Zadnja tocka agende je bila zelo kratka na papriju ‘Party’ a zelo dolga v realnosti.... Kot tujega znanstvenika so me seveda pocastili z vsemi (da ne recem celo drzavniskimi) castmi. Ob taksnih priloznostih je japonska navada, da se po delu pelje gosta na vecerjo. In seveda nas je do minute tocno pricakala limuzina in smo sli v yakitori restavracijo. Brez uvodnega piva ni slo poleg odlicne hrane seveda. Nakar smo pokusili se evropsko crnino ter koncno presedlali na sake. In tu se je zacela moja agonija... do takrat smo se ze dovolj udomacili in prisli ze na ‘ti’. Tudi gostilnicar je to opazu in zacel posredno pritiskat ...’ dajmo napit zmesanega evropejca’ si je mislu. S pretvezo ‘je pac japonska navada’ je nosil kozarce, ki niso bili stabilni ali imeli lukno v dnu, pac take, da si moral vsebino takoj spit. In finta je v tem da tukaj ne tocis sebi pijace, ampak ti sosedi prilivajo in skrbijo za tvoj poln kozarec (ti pa za njihovega seveda). Ni tezko ugotovit kam to pelje... dober recept da se ga hitro napijes. Po vecerji smo pa se nadaljevali v karaoke baru ob poceni imitaciji skotch-a. Nekaj fotk bo v albumu. Bojda sem jaz tudi pel... ubogi domacini!! :-)

No danes pa bi mi tisto gornje opozorilo se kar prav prislo...

Se ena zanimivost: v japonskem podjetju se strogo drzijo hierarhije na delovnem mestu – tvoj sef je tvoj bog. A ob taksnih priloznostih po delu ga pa tudi pijejo vsi krizam. In toje dobro – da element clovecnosti sicer sterilnemu delovnemu okolju. S sefom divizije – ki je se zame bil bog - sva tudi prisla na ‘ti’ ‘ ko bi krave skup pasla’ do nevem katere ze steklenice sakeja...

BB.

Festival ulicnih artistov

Sat, 12 May 2007 09:24:01 GMT

Danasnji blog bo zelo kratek, saj naj fotke povedo zgodbo...

Danes se je na zelo lep soncen dan (mam opekline 2. stopnje po faci) v Hitachiju odvijal festival mednarodnih ulicnih artistov, ki je pricaral v to zaspano mesto precej vrveza in sejemskega vzdusja. Glej fotke v albumu. Tokrat za spremembo nisem jaz bil glavna atrakcija med otroci... Tukaj poleg univerze je osnovna sola, in kadar me vidijo, ze na dalec vrescijo 'hello' in 'good morning'. Ocitno res se niso vidli belca....

Sicer nic pretirano novga... pridno delamo in cakamo na novce preden si privoscimo naslednje potovanje v Tokyo in v smer dezele lustnih punc (Glej Kyoto blog) ... Osaka, Kobe, Hiroshima v Juniju.

BB.

Kyoto in Nara - drugi del

Sun, 06 May 2007 08:11:09 GMT

Nara: prva prestopnica Japonske in sredisce Japonskega budizma

Po dnevu in pol Kyota, sem v petek uzival v vodenem ogledu mesta Nara. Preden grem v opis ogleda, bom napisal nekaj o Japonski kulturi in prijaznosti japonskih ljudi. Zamisli si, da imas v osmih mesecih zgolj 3 dni za obisk rodnega kraja (oddaljnega 700 km), svojih starsev, bratov, sester, sorodnikov itd. In od tega zapravis en cel dan za nekega tujca, ki si ga prvic spoznal na zabavi pred dvema tednoma. In se vec, ne zgolj da ti zapravis en dan, ampak se svoja starsa angaziras, da skrbita za tega tujca, in jih odvleces od doma in od bolane sestre... Kolko bi vas v sloveniji bilo pripravljenih takega pozrtvovanja?

Na kratko tako se je zgodilo meni... na welcome partyju, ki ga je organiziral Hitachi, sem spoznal Ayako, kolegico od se ene znanke, Masako. In sem omenil, da planiram obisk Kyota nekje v Juniju. A kot iz topa me je povabila naj priden sedaj, ko bo doma (je namrec iz Nare, ki je v blizini Kyota) in mi bo razkazala mesto in vse znamenitosti. In tako sem zacel to avanturo omenjeno ze v prejsnjih blogih o last minute urejanju potovanja v Kyoto v tem (norem) zlatem tednu.

In res kot zmenjeno, v petek ob pol desetih zjutraj so me ze cakali na Takanohara postaji v predmestju Nare. Glej fotke... res ena lepo urejenih postaj. Najprej smo sli v nekoliko oddaljen UNESCO zasciten kulturni spomenik, Horyu-ji. Horyuji je meka budizma na Japonskem. Sedanji templej je bil zasnovan leta 607 AD. Za inzinerje zanimiv podatek: kar nekaj lesenih stavb je se originalnih oz starih prek 1000 let!! Sem lahko vkljucim druga vrata (V tempelj kompleks vstopis skozi dve vrati. Prva (Nandai-mon) so zgolj 500 let mlada, medtem ko so druga (Chu-mon) se originalna in stara lepih 1400 let), Kon-do (glavna stavba) ter seveda 5 nadstropna pagoda. Glavna stavba ima nekaj velikih bronastih bud, medtem ko 5 nadstropna pagoda ponazarja motive iz budizma. Znamenitosti je poleg arhitekture zgradbe seveda tudi ta, da so vsi kipci bud in spremljevalnih oseb v tej pagodi iz 6 stoletja. Znotaj kompleksa je tudi Daihozo-den (zakladnica) kjer je ogromno portretov in kipcev budizma. Le-ta je bila za moje vodice kar zanimiv ogled, saj so se ze v osnovni soli ucili o nekaterih teh likih. Sicer je vera locena od izobrazbe, a ogromno japonske zgodovine je tesno prepletene z budizmom. (v bistvu sorodno krscanstvu v Evropi).

Lep del mesta Nara vsebuje park v katerem je poleg verskih objektov znamenitost tudi srnjad. Namrec lokalna sekta budizma uci, da so poslanci bude prijezdili na ta kraj na belih srnah. Vsled tega je srnjad v parku zascitena in zelo udomacena. No ob mojem obisku sem od cez 1000 glave crede videl za pol ducata srn. Ostalo pa se je poskrilo hordam (dobesedno) turistov. Glavna atrakcija v parku je Daibutsu, tj. veliki buda in stavba v kateri se nahaja: Daibutsu-den. Veliki buda ima upraviceno to ime, saj je bronast odliteh velik konkretnih 17 metrov. Odliteh je iz casa carja Shoma, iz leta 749. Stavba je bojda najvecja lesena stavba na svetu. Sedanja stavba je iz leta 1709, 47 metrov visoka, 56 metrov siroka in zgolj 2/3 originalne velikosti. A kljub temu zelo impresivno (glej album).

Zanimivost v stavbi poleg bude in njegovh bodyguardov, je tudi eden of nosilnih stebrov. Ob vznozju stebra je cca 30x40cm velika luknja. Kdor se splazi skozi luknjo , mu je bojda zagotovljeno mirno zivljenje po smrti. Prakticno to pomeni da so danasnji mulci dobro zapisani, saj razen <10 letnikov nihce ne more skoz.

Ob koncu dneva se hiter mars v hrib do ni-gatsu (februarski) in san-gatsu (marcevski) templjev preden jih zaprejo ob 5PM. Kot ze napisano, so ti templji sedaj precej enolicni. Ce le mogoce, jih je treba obiskat ob kaksni verski ceremoniji. Gornja templja imata taksni ceremoniji v februarju in marcu in zopet avgusta na Obon (dan spomina na mrtve – 16. avgust) . Ni-gatsu je zanimiv, saj ima zenske zupnice (no budisticni ekvivalent zupnikov). Eno sem na hitro ujel v fotoaparat…

Dan sva zakljucila z vecerjo v prijetni kitajski restavraciji poleg mojega hotela. Vredna omembe je bila kitajsko-japonska vecerja, sestavljena iz 8 jedi, ki bojda podaljsa zivljenje. V mojem primeru je kvecjemu negirala slab vpliv spremljevalnega piva… (vrocina in zeja sta pac naredili svoje). :-)

Zakljucek

Turisticni obisk japonske vsekakor mora vkljucevat Kyoto. Za en dodaten dan je zanimivo obiskat se Naro, velikega Budo in okoliske templje. Mogoce sem zvenel nekoliko negativno o templjih (po treh napornih dneh skakanja med templji, se ji ze malo navelicas…). So vsekakor vredni obiska in ogleda, ze vsaj zaradi njihove unikatne arhitekture in vpliva na Japonsko kulturo.

BB.